jaaaaaaaaaaaaaaaoooooooo najraj krompir pobiram. Ja, res..prou unu...z uzitkom se lotim pobiranja, sploh, če je tukšn ku je pr nas. Velikost borovnic namreč. Žan je clu mami hecou, da semenski krompir pobiramo. Naša mati so seveda imeli načrt-najprej ga bomo na kupčke zložl, pol u korolo, pol bomo to korolo na vrh hriba pr nas pelal, potem zložl u žakle in pustl tam. Right. sledil je kmečki upor (mene in Žana) in kr hitr je dojela, da ne bomo kupčkov delal, ker nimamo kj kupčkat. Naš krompir je biu mejhn. Vsi so bli mejhni. Ja kga boš pa pol kupčkov...?:))) uglavnm...ta krompir smo neki cajta že nazaj pobral in danes se je gospa Zdeni spomnla, da bi mela ta krompir ona u kevdru in ne zgorej kot je prvotno misla....pa sva šla. Žani hani in jz žakle krompirja vozt od vrha do dol...Žani je napokov žakl na korolo pol sva pa furala. mau me je zaneslu in vreča krompirja je šla po hribu navzdol (vozila sma odprte zakle krompira)...ker sva se režala ko budale in skrivala pred mat, da njen bio krompirček po hribu leti, niti tuk nisva mela moči, da bi dejansko kj prestregla. In spet....smo pobiral krompir. Ja težka je kmečka. Sploh če si tak talent ku jz al pa Žan:)))
jaaa:)) dans sma šla z Žanom u bolnco mamo Ano obiskat (nc bat, sam na opazovanju je, žile ji bojo mogl širt) in tku prideva tja in mama vsa nasmejana. Po dolgem času je noge ne bolijo tuk in dejansko se je vidlu da se je naspala..spet ga je začela pokat in jz pa Žan si nisva mogla kj da se neb naglas režala, ceprou so zravn ble 2 pacientki, ki sta ble ciz boge. Uglavnm pridemo u sobo in vprašava mamo kaku je...pa ona prav "ej dokler te ne razrezejo je vse ured." zravn pa 2 zenski lezita in ena je brez noge, druga pa po dolgem in pocez razrezana. Sledilo je krohotanje mame Ane in jz pa Žan sva itk planila u smeh...ostalim ni blu smesnu:))))))))
Zdj pa morm pospravlat, itak! sj ni prablem, ker bom zih spet kje zvecer in potem nimam tak slabe vesti, ce sem cez dan pridna...:))) no taku...poslavlam se, poskusam se navadt, da spet zacnem dokaj redno pisat blog, da boste na tekocem ka dogaja..
btw...razmislala sm da bi sla u beograd na fuzbal kvalifikacijsko tekmo od 6.-7. septembra je. Pomoje bi blu čiz noru! sploh če se nas napoka en avto in pičimo dol..na splave, lepa dekleta, poceni pleske in lepote Balkana...uuufffffffffff. Ku pir pa fuzbal sm omenila????:)
sporočte če je kdu za:)
lupčki, pozdravčki, farmerka Teja
petek, 20. avgust 2010
četrtek, 19. avgust 2010
summer is a state of mind
poletja ne bo, poletja ne bo, izginilo bo... :)))) z grenkim priokusom se lotevam pisanja. Kako ti trije meseci obrnejo življenje na glavo..k je tu sploh možnu? nova spoznanja, osebna rast in pa veselje do življenja. Izkupiček zgleda dober. Pot pa je bila vse prej kot lahka.
Z Alešem sva se razšla. Tokrat dokončno. Mi je lahku? ne. Mi je težku? ne. Nč ni. Neka praznina in občutk ku da me duši. Poun k**** mam dejstva, da nisva bla za skp. Hujš je pa tu, da ga pogrešam (al pa da se bolje izrazim, ne pogrešam njega, pogrešam osebo, ki sem misla da je). KRNEKI. vem...in tud vem kak pravjo. Ku bo taprav pršu, boš vedla. Ma kuga bom vedla? pomoje ga bom prou z lahkoto odslovila, ker "men pač ni do zvez." (no mogoče do zvez še, sam ker vse mine, zakaj bi nekaj sploh začel in potem trpel kot prasec vse dokler ne spoznaš nekaj bolšega?) kakorkol...trenutnu živim za trenutek in uživam zadne vzdihljaje poletja.
Kot vsaka stvar ima tudi to, da zaključiš z nekom veliko pozitivnih stvari. Imela sem poletje, kot nikoli do sedaj, spoznala ogromno pozitivcev, ljudi, ki so mi bili v uporo tudi v najbolj bednih trenutkih..smeh in prijatelji. Recept, ki pozdravi vsako bolezen. Tud srčno:) Poleg tega sem se začela brat knjige o življenju..in dojela, da nisi star tuk ku reče tvoj emšo, marveč zgolj toliko, ku si izkusu. Bolečina nas krepi, sicer zaznamuje, a bistvo je, da z njo se razvijamo in rastemo. Tle se pa vprašam-kuk časa pa lahko prenašaš bolečino? je tle meja ko maš vsega dost in si rečeš-zdj al bom ku kamen al bom še naprej tku neumna da bom slepo zaupala? sam če slepo ne zaupaš, kako pa lahko sploh zaupaš? saj ljudi ne poznamo. Sej še sebe ne poznamo...torej je v vsakem zaupanju kanček naivnosti. A klinc. Bom pač blond. Itk pa bul si neumn, laži ti je, ker si ne postavlaš uprašanj.
Zašla z razmišljanjem, kot vedno. Iz svoje kože pač ne morem. Drgač pa ja, življenje me nekak spominja na kolesarjenje ali tek. Vlagaš energijo, pred sabo zagledaš hrib in se ga lotiš..ni lahko, a gre. Vsak naslednji hrib je lažji in več časa kot posvečaš vzponom, lažje se z njimi soočiš, lažje dosežeš vrh in nato dolinaaaaaaaaaaaaa....občutek veselja, sreče in predvsem zavedanje, da uživaš. Da živiš...na trenutke se ti zdi, kot da letiš in rečeš si "matr je lušn..". Kaj sledi? valda hrib. In vedno je tako. Brezveze je pričakovat, da bomo šli vedno samo u dolino. Hribčki so...in hribčki nam krepijo mišice..mar ne?:)
hja! pozitiva je odgovor. Ka je že blu uprašanje? :)) Življenje je skupek poti, križišč. In vedno so pred nami odločitve. Kamorkoli gremo, vedno bo nekaj pozitivnega, ker nič ni 100%. Nesmiselno je pričakovati, da so barve črno-bele. Vmes je mavrica...Vesela sem, da stopam po svoji poti in pogumno zrem naprej. Mi je hudo? valda. Nisem kamen. Nikoli ne bom. Verjamem u dobre ljudi, verjamem v ljubezen in verjamem v to, da smo vredni zaupanja. In ljudje, ki verjamejo, ki priznajo svoje napake in čustva, so tisti, ki lahko proftirajo, valda so pa tud tisti, ki vedno najebejo. Zdj se pa treba vprašat-al raj mlačno živim in mi je vse "u redu" al grem u ekstreme in izkusim vse? Jz vem kdo sm:)
V kratkem se vračam na Škotsko (9.september) in prvič, da mi je res težko zapustiti Slovenijo. Poletje me je spremenilo in mi na nek način odprlo oči. Kdu pa je reku da bom na Škotskem prisebna? Vedno si tam, kjer je tvoje srce.
Nočm pisat nekega sluzastega posta, sam očitnu sm že prepozna. Hvala Slovenčki, da me razumete in me mate radi klub temu, da sm "bloody big mess inside." :) Na Škotsko ste vedno vsi lepo dobrodošli!! Vedno mi srce zaigra, ko zagledam znan obraz in slišim smeh, ki pomirja. Lepu je občutt slovensko besedo in dobit objem, ki te strese! in spet zaplavam domu...:)
Pa da zaklučm z naslovom tega posta...poletje ni letni čas, je stanje duha:)
uživejmo ga..:)
lupčke, Teja****
Z Alešem sva se razšla. Tokrat dokončno. Mi je lahku? ne. Mi je težku? ne. Nč ni. Neka praznina in občutk ku da me duši. Poun k**** mam dejstva, da nisva bla za skp. Hujš je pa tu, da ga pogrešam (al pa da se bolje izrazim, ne pogrešam njega, pogrešam osebo, ki sem misla da je). KRNEKI. vem...in tud vem kak pravjo. Ku bo taprav pršu, boš vedla. Ma kuga bom vedla? pomoje ga bom prou z lahkoto odslovila, ker "men pač ni do zvez." (no mogoče do zvez še, sam ker vse mine, zakaj bi nekaj sploh začel in potem trpel kot prasec vse dokler ne spoznaš nekaj bolšega?) kakorkol...trenutnu živim za trenutek in uživam zadne vzdihljaje poletja.
Kot vsaka stvar ima tudi to, da zaključiš z nekom veliko pozitivnih stvari. Imela sem poletje, kot nikoli do sedaj, spoznala ogromno pozitivcev, ljudi, ki so mi bili v uporo tudi v najbolj bednih trenutkih..smeh in prijatelji. Recept, ki pozdravi vsako bolezen. Tud srčno:) Poleg tega sem se začela brat knjige o življenju..in dojela, da nisi star tuk ku reče tvoj emšo, marveč zgolj toliko, ku si izkusu. Bolečina nas krepi, sicer zaznamuje, a bistvo je, da z njo se razvijamo in rastemo. Tle se pa vprašam-kuk časa pa lahko prenašaš bolečino? je tle meja ko maš vsega dost in si rečeš-zdj al bom ku kamen al bom še naprej tku neumna da bom slepo zaupala? sam če slepo ne zaupaš, kako pa lahko sploh zaupaš? saj ljudi ne poznamo. Sej še sebe ne poznamo...torej je v vsakem zaupanju kanček naivnosti. A klinc. Bom pač blond. Itk pa bul si neumn, laži ti je, ker si ne postavlaš uprašanj.
Zašla z razmišljanjem, kot vedno. Iz svoje kože pač ne morem. Drgač pa ja, življenje me nekak spominja na kolesarjenje ali tek. Vlagaš energijo, pred sabo zagledaš hrib in se ga lotiš..ni lahko, a gre. Vsak naslednji hrib je lažji in več časa kot posvečaš vzponom, lažje se z njimi soočiš, lažje dosežeš vrh in nato dolinaaaaaaaaaaaaa....občutek veselja, sreče in predvsem zavedanje, da uživaš. Da živiš...na trenutke se ti zdi, kot da letiš in rečeš si "matr je lušn..". Kaj sledi? valda hrib. In vedno je tako. Brezveze je pričakovat, da bomo šli vedno samo u dolino. Hribčki so...in hribčki nam krepijo mišice..mar ne?:)
hja! pozitiva je odgovor. Ka je že blu uprašanje? :)) Življenje je skupek poti, križišč. In vedno so pred nami odločitve. Kamorkoli gremo, vedno bo nekaj pozitivnega, ker nič ni 100%. Nesmiselno je pričakovati, da so barve črno-bele. Vmes je mavrica...Vesela sem, da stopam po svoji poti in pogumno zrem naprej. Mi je hudo? valda. Nisem kamen. Nikoli ne bom. Verjamem u dobre ljudi, verjamem v ljubezen in verjamem v to, da smo vredni zaupanja. In ljudje, ki verjamejo, ki priznajo svoje napake in čustva, so tisti, ki lahko proftirajo, valda so pa tud tisti, ki vedno najebejo. Zdj se pa treba vprašat-al raj mlačno živim in mi je vse "u redu" al grem u ekstreme in izkusim vse? Jz vem kdo sm:)
V kratkem se vračam na Škotsko (9.september) in prvič, da mi je res težko zapustiti Slovenijo. Poletje me je spremenilo in mi na nek način odprlo oči. Kdu pa je reku da bom na Škotskem prisebna? Vedno si tam, kjer je tvoje srce.
Nočm pisat nekega sluzastega posta, sam očitnu sm že prepozna. Hvala Slovenčki, da me razumete in me mate radi klub temu, da sm "bloody big mess inside." :) Na Škotsko ste vedno vsi lepo dobrodošli!! Vedno mi srce zaigra, ko zagledam znan obraz in slišim smeh, ki pomirja. Lepu je občutt slovensko besedo in dobit objem, ki te strese! in spet zaplavam domu...:)
Pa da zaklučm z naslovom tega posta...poletje ni letni čas, je stanje duha:)
uživejmo ga..:)
lupčke, Teja****
Naročite se na:
Objave (Atom)