ko ma človek preveč časa (npr.med učenjem, med delom v lekarni, na soncn, dezevn dan, med rolanjem-okej tu ne) ustvarja pesmce. vsaj jz jih. to me tkoooo sprosti in vsepovsod jih mam polno! ker zdej selm stvari iz ljubljane nazaj v trebnje, sem našla polno starih zvezkov in vse platnice so popisane. s čim? sam enkat ugibej:))) in bolj k sm prebirala pesmce moje mladosti (okej sj nism se stara, ma staram pa se:p , sem ugotovila, da so zluuu depresivne. ja kurc. za bleščečim nasmehom se včas skriva morje, morje solza...
tale je ena k sm jo napisala lani enkat aprila. i guess.
<3
čeprav nima oči,
z njim slika je jasna.
Pove več kot vsi čuti
in sporočila so glasna.
Deluje uganka?
Naj rešim ti jo.
Odkar svet ni neznanka,
do sprememb je pršlo.
Večkrat krvavo,
kamnito postalo.
včas bel list papirja,
zdaj-z grafiti je vžgano!
Kot ogenj goreče.
naenkrat hladno se zdi.
mirno bedi, nikol ne zaspi...
Bojim se, da v solzah
in kapljah krvi,
le na videz še živo,
SRCE se vtopi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar